• Svet

Zgodovina boja proti dopingu v svetu

Ljudje so že od nekdaj uporabljali različne snovi za izboljšanje sposobnosti oziroma za doseganje višjih stanj zavesti. Sprva so se te snovi uporabljale predvsem v obredne namene, pozneje pa tudi v vojaške ali za premagovanje večjih telesnih naporov. Tako so že južnoameriški Indijanci žvečili liste koke, da so povečali vzdržljivost. Uporabljali so rastlino paullina sorbilis, ki je imela poživljajoče učinke, in mate kot sredstvo za preprečevanje utrujenosti. Že leta 2737 pr. n. št. je kitajski cesar Shen-Nung napisal knjigo, v kateri je opisal učinke rastline machuang. Tudi Arabci so že pred uporabo kave izkoriščali korenine rastline kata edulis, iz katere so delali čaj za preprečevanje utrujenosti in proti nespečnosti. 

Ko se je pojavil tekmovalni šport, so se te snovi začele uporabljati tudi za povečanje sposobnosti športnikov. Grški olimpijci so že 400–300 let pr. n. št. uporabljali posebne diete ter poživljajoče napoje iz izvlečkov gob in rastlinskih zrn. V starem Rimu so za zabavo ljudi skrbeli gladiatorji, ki so pili različne zeliščne napoje, da bi njihovi boji trajali čim dlje in da bi bili čim bolj krvavi. Vozniki so na dirkah z vozovi svojim konjem dajali hidromel (mešanico medu, orehov in vode), enako snov so dajali tudi vojakom pred bitkami v času barbarskih vdorov. Pozneje je šport v glavnem zamrl in z njim tudi doping, vendar so medtem v srednjem veku vitezi za svojo pripravo uporabljali poživila. 

Doping se je znova pojavil šele v 19. stol., ko se je ponovno začel razvijati šport, prišlo pa je tudi do napredka v medicini. Sprva sta se veliko uporabljala heroin na konjskih dirkah in morfij v boksu. V kolesarstvu in ostalih vzdržljivostnih športih je bila pogosta raba strihnina, kofeina, kokaina in alkohola. Pozneje sta bila kokain in heroin na voljo le še z receptom, tako da se je njuna uporaba precej zmanjšala. 

Prvi zabeležen primer dopinga je iz leta 1865, ko so nizozemski plavalci jemali kofein. Do prve smrti zaradi dopinga pa je prišlo leta 1896, ko je po kolesarski dirki Bordeux–Pariz umrl angleški kolesar Arthur Linton zaradi prevelikega odmerka trimetila, ki mu jo je dal njegov menedžer. 

Na začetku 20. stol. je bilo najpriljubljenejše dopinško sredstvo koktejl iz alkohola in strihnina, pojavil pa se je tudi efedrin, ki je predhodnik amfetaminov. Na splošno se je uporaba dopinga v tem času močno povečala. Prva dopinška kontrola je bila izvedena v Avstriji na konjskih dirkah leta 1910. Zaradi nepričakovanih zmag so vodilni možje avstrijskega džokejskega kluba na Dunaj poklicali ruskega kemika, da bi odkril prisotnost alkaloidov v konjski slini. V Angliji in ZDA so pogosto določali rezultate tekmovanj zaradi velikih dobitkov na stavah, tako da je bilo približno 50 odstotkov vseh konj pod vplivom dopinga. Do leta 1920 je postalo očitno, da bo treba sprejeti omejitve glede dopinga v športu. Tako je 1928. leta Mednarodna amaterska atletska zveza (IAAF) kot prva mednarodna športna zveza prepovedala uporabo poživil. Mnoge zveze so ji sledile, vendar so bile omejitve neučinkovite, ker ni bilo nobene kontrole. Po letu 1930 so se pojavili amfetamini, ki so se na veliko uporabljali na olimpijskih igrah v Berlinu 1936. V petdesetih so se pojavili še anabolični steroidi, ki so jih prvi začeli uporabljati bodybuilderji, dvigovalci uteži in težkoatleti, vendar se je njihova uporaba hitro razširila na ostale športe. Leta 1959 je bila v Franciji ustanovljena prva znana protidopinška komisija. 

Po letu 1960 se je doping precej razširil na vse športne panoge. V tistem letu je na olimpijskih igrah v Rimu umrl danski kolesar Knud Enemark Jensen zaradi prevelikega odmerka amfetaminov, ki mu jih je dal njegov trener. Šele ta smrt je spodbudila uvedbo dopinških kontrol. Tega leta je Svet Evrope izdal resolucijo proti uporabi dopinških snovi v športu. 1963 je Svet Evrope ustanovil komisijo strokovnjakov za boj proti dopingu v športu. Tega leta je bil v Mexico Cityju boksar Edmundo Esperao, ki je bil dopingiran, obsojen na tri mesece zapora, kar je bil prvi primer zaporne kazni zaradi dopinga. Maja 1965 je Belgija sprejela protidopinško zakonodajo, že junija pa ji je sledila tudi Francija. Ženevski nogometni klub je bil kaznovan s premestitvijo v nižji rang tekmovanja zaradi uporabe dopinga pri nekaterih nogometaših. 

Prve dopinške kontrole so bile opravljene leta 1966 na kolesarskem in nogometnem svetovnem prvenstvu, vendar brez večjih uspehov. 1967 je na kolesarski dirki po Franciji umrl angleški kolesar Tommy Simpson zaradi prevelikega odmerka amfetaminov. Ta dogodek je še istega leta spodbudil ustanovitev medicinske komisije pri MOK, ki je izdal svoj prvi seznam prepovedanih snovi, sprejel definicijo dopinga in leta 1968 uvedel prvi formalni dopinški preskus na zimskih olimpijskih igrah v Grenoblu in poletnih v Mexico Cityju. Do leta 1970 je večina mednarodnih športnih zvez že uvedla dopinške preskuse. Kljub temu se je še vedno širila uporaba anaboličnih steroidov, ker zanje še ni bilo ustreznega načina odkrivanja. V sedemdesetih letih so v Nemški demokratični republiki izvajali sistematičen dopinški program. 1970 je IAAF vzpostavila akreditacijski sistem za laboratorije. Šele 1974 so na svetovnem prvenstvu v nogometu odkrili prvi primer dopinga, ko so pri igralcu Haitija našli fenmetrazin. Tega leta so uvedli prvo zanesljivo metodo odkrivanja anaboličnih steroidov, zaradi česar se je povečalo število pozitivnih primerov, predvsem pri dvigovalcih uteži in težkoatletih. Zatem skoraj ni bilo večjega tekmovanja, kjer ne bi bilo tudi pozitivnega primera zaradi jemanja dopinga. Leta 1975 so dopinške kontrole začeli izvajati tudi v Jugoslaviji. 

1983 je MOK prevzel akreditacijo laboratorijev za kontrolo dopinga. Uvedli so plinsko kromatografijo in masno spektrometrijo ter s tem povečali natančnost in zanesljivost rezultatov. To je povzročilo nov škandal na panameriških igrah v Caracasu, ko so bili mnogi športniki pozitivni, veliko pa jih je tekmovanje preprosto zapustilo, ker niso želeli biti odkriti. Najbolj razvpit primer dopinga je povezan z Benom Johnsonom, ki je na olimpijskih igrah v Seulu 1988 postavil nov svetovni rekord na 100 metrov in osvojil zlato medaljo. Dan pozneje so mu medaljo in rekord odvzeli, ker je bil na dopinški kontroli pozitiven zaradi jemanja anabolika stanozolola. Proti koncu osemdesetih let se je pojavil EPO, ki je bil na seznamu prepovedanih snovi že leta 1990, vendar pa so prve uspešne metode za njegovo odkrivanje uvedli šele na olimpijskih igrah v Sydneyju 2000 s kombinirano analizo urinskega in krvnega vzorca. 1989 je Svet Evrope sprejel protidopinško konvencijo. Leta 1990 so uvedli nenapovedano preskušanje, 1996 pa je bila ustanovljena slovenska nacionalna antidopinška komisija. 

Leta 1998 je na kolesarski dirki po Franciji prišlo do novega škandala v zvezi z dopingom. Na podlagi teh dogodkov je od 2. do 4. februarja 1999 v Luzani potekala svetovna konferenca o dopingu v športu. Sprejeta je bila Luzanska deklaracija o dopingu v športu, na podlagi katere je bila 10. novembra 1999 ustanovljena Svetovna protidopinška agencija WADA.